BeGiraffe

Barvito zašito

  • by: begiraffe
  • 21. februarja, 2019

Ko se zavestno odločimo kupiti (ali v našem primeru narediti 😁) izdelek, ki je prijazen tako okolju,  kot tudi naši koži, ponavadi razmišljamo le o materialih iz katerih je sestavljen. Ti so res najpomembnejši del, a prednosti naravnih in popolnoma obnovljivih materialov so lahko hitro izničene z uporabo zdravju ter okolju škodljivih barvil. Na etiketah se vedno nahaja seznam in delež sestavnih delov izdelka, redko oziroma skoraj nikoli pa ne dobimo informacije o barvah, ki so bile uporabljene v proizvodnji. Obenem vsakdo ve kaj je bombaž, volna, svila in polyester, kemijske formule spojin s katerimi je blago obarvano pa so nam po večini neznanke.

Tekstilna barvila so uporabljali že v času starega Egipta. Pridobivali so jih iz naravnih virov, kot so različne jagode, koreninice in žuželke. Modra naprimer iz rastline indigo, rdeča s tretjem določenih vrst žuželk. Eno izmed bolj redkih in dragih vijoličnih barvil pa se je pridobivalo iz vrste mediteranskega polža. Večina naravnih barvil ni bila obstojnih in so ob uporabi hitro zbledela, zato se je ob industrializaciji tekstilne proizvodnje v 19. stoletju zgodila hitra preusmeritev na sintetična barvila, ki so za osnovo pogosto uporabljala katran, ki je nastajal ob predelavi premoga.

Tekstilna industrija letno proizvede okoli osemdeset milijard kosov obutve in oblačil, kar ima za posledico veliko obremenitev vodnih virov. Proizvodnji obrati porabijo do dvesto ton vode na tono obarvane tkanine, ki se preslika v okoli 1400 izdelkov. Težko je s prstom pokazati na eno specifično prakso ali uporabu ene točno določene spojine, saj se za barvanje, beljenje, svetlenje in obdelavo tkanin uporablja preko osem tisoč različnih sintetičnih spojin, ki so skupaj zaslužne za okoli dvajset odstotkov svetovnega inustrijskega onesnaževanja voda.

 

sustainable fashion

Okoli dve tretjini barvil, ki se uporabljajo v svetu je iz družine azo. Gre za sintetična organska barvila, ki služijo predvsem za žive barve, kot so rumena, rdeča in oranžna. Večina spojin iz te družine je netoksičnih, a težava nastane ob  njihovem razpadu. To se lahko zgodi ob stiku z drugimi kemikalijami ali pa kar ob stiku z našo kožo. Bakterije, ki živijo na naši koži so sposobne razgrajevati te spojine, stranski produkt tega pa so snovi, ki jih naša koža lahko absorbira in so potencialno kancerogene. Obenem pa so azo barvila tudi hlapljiva in lahko v telo vstopijo preko pljuč. Iz tega razloga je bilo več takšnih barvil že umaknjenih iz uporabe, a glavni problem je to, da je vnaprej težko vedeti katera spojina bo razpadla v toksične elemente in pod katerimi pogoji. Zato se pogosto ukrepa šele, ko je škoda za okolje in ljudi že storjena.

V gonji za čim nižjimi cenami in čim večjimi zaslužki, se vse ostalo pogosto postavlja na stranski tir. Ob pogledu na mavrične barve rek v okolici industrijskih obratov na Kitajskem in v Indineziji te spreleti srh, še posebej ko izveš, da lokalno prebivalstvo to vodo pogosto uporablja v gospodinjske namene (tudi kot pitno vodo), kar ima za posledico močno povečanje števila rakastih in kožnih obolenj ter motenj v mentalnem razvoju otrok. Pred temi resnicami si radi zatiskamo oči, še posebej ko se dogajajo tako daleč on nas, a vodni sistemi sveta so med seboj povezani in vse le ni tako daleč, kot se nam zdi.

Tokrat smo naslikali malce črnogled pogled na barve in njihove vplive, prihodnjič pa se bomo posvetili alternativam, ki so usmerjene v dobrobit sveta nas samih.